Razbijanje mitov glede Pogodbe o energetski listini

Vlade morajo nujno ukrepati, da bi preprečile podnebno krizo. Predvsem morajo opustiti rabo premoga, nafte in plina ter se usmeriti v prihodnost obnovljivih virov energije. Če želimo preprečiti ubežne podnebne spremembe, mora velik del svetovnih zalog fosilnih goriv ostati v tleh.

Toda vlade, ki postopoma opuščajo premog, ustavljajo proizvodnjo plina ali gradnjo novih naftovodov zato, da bi ohranile fosilna goriva v tleh, bi lahko bile na podlagi Pogodbe o energetski listini (ECT) odgovorne za milijardne odškodnine. Pogodba ECT tujim vlagateljem v energetskem sektorju omogoča, da tožijo vlade zaradi odločitev, ki bi lahko negativno vplivale na njihov dobiček - vključno s podnebnimi politikami. Britansko naftno-plinsko podjetje Rockhoper na primer toži Italijo zaradi prepovedi novega vrtanja nafte v Jadranskem morju in finsko / nemško premogovniško podjetje Fortum / Uniper grozi Nizozemski s tožbo zaradi postopnega opuščanja premoga. Zahtevki potekajo zunaj obstoječih sodišč, na nepreglednih arbitražnih tribunalih, ki jih vodijo trije zasebni odvetniki.

Vlade so že bile prisiljene plačati ogromne zneske. Zahtevki na podlagi ECT, ki so v teku, skupaj znašajo približno 28 milijard USD, dejanski znesek pa bi lahko bil več kot dvakrat večji, saj so informacije o izplačilih javno dostopne le v 25 od 52 primerov. Toda 28 milijard ameriških dolarjev je neverjetna vsota in je enaka predvidenim letnim stroškom prilagajanja afriške celine podnebnim spremembam.

Nasprotovanje ECT hitro narašča. Oktobra 2020 je Evropski parlament glasoval, da bi ECT prenehala ščititi naložbe v fosilna goriva. Novembra je 300 poslancev pozvalo Evropsko komisijo in članice EU, naj "raziščejo poti skupnega umika" iz ECT. Decembra je več kot 460 podnebnih voditeljev in znanstvenikov ponovilo zahtevo in ECT imenovalo "glavna ovira" prehoda na čisto energijo. Tudi v zakulisju Sveta EU so države članice EU, kot so Francija, Španija in Luksemburg, opozorile na možnost umika iz ECT, če se ta ne bo uskladila s Pariškim podnebnim sporazumom. Belgija je celo vprašala Sodišče Evropske unije, ali je ECT sploh v skladu z zakonodajo EU.

Toda močni interesi želijo državam preprečiti, da bi zapustile ECT in želijo pogodbo celo razširiti na nove države podpisnice. In rekli bodo vse, da bi jim uspelo. Dovolite nam, da vas popeljemo skozi nekatere njihove ključne mite in "alternativna dejstva", da boste enostavneje uvideli zavajanja, ki se jih poslužujejo.

Mit 1: ECT prinaša prepotrebne tuje naložbe, vključno v čisto energijo

Podporniki ECT pravijo, da pogodba privlači naložbe. Njihova trditev: z omogočanjem tujim vlagateljem, da tožijo države zunaj svojih "pristranskih" domačih sodišč, pogodba ECT naredi državo za varnejšo in privlačnejšo naložbeno destinacijo. Po besedah generalnega sekretarja sekretariata ECT - ki ni le upravni organ, temveč gonilna sila večje podpore pogodbi - lahko ECT "igra ključno vlogo", ko gre za "velike naložbe v trajnostne vire energije", ki jih terjajo Pariški sporazum in cilji OZN za trajnostni razvoj.

Jasnih dokazov, da sporazumi, kot je ECT, dejansko privlačijo naložbe, ni. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je leta 2018 v pregledu razpoložljivih študij o tej temi ugotovila, da je "danes ustvarjenih malo trdnih dokazov". Nedavna metaanaliza 74 študij je pokazala, da je učinek investicijskih sporazumov na povečanje tujih naložb "tako majhen, da bi ga lahko obravnavali kot ničnega".

Obstoj pogodb o naložbah kot je ECT prav tako ni med 167 merili, ki jih Bloomberg New Energy Finance uporablja za oceno privlačnosti države za naložbe v čisto energijo. Nasprotno, države kot sta Brazilija in Indija, ki takšnih pogodb nikoli niso ratificirale ali pa so iz njih nedavno izstopile, so med glavnimi destinacijami za vlagatelje v obnovljive vire energije. Dejavniki, ki na te trge resnično privlačijo vlagatelje v obnovljive vire energije, so jasni cilji o proizvodnji čiste energije in davčne spodbude.

Še vedno ni dovolj dokazov, da ima ECT pozitiven vpliv na naložbene tokove v katerem koli sektorju, vključno s sektorjem obnovljivih virov energije.

Kyla Tienhaara (Queen's University) in Christian Downie (Australian National University)

Mit 2: Z zaščito naložb v obnovljive vire energije ECT pomaga v boju proti podnebnim spremembam

Soočeni z javnim nasprotovanjem pogodbi ECT so se sekretariat ECT, korporativni pravniki in lobisti za fosilna goriva odločno branili in trdili, da pogodba dejansko pomaga v boju proti podnebnim spremembam. Le-ti trdijo, da pogodba ECT države spodbuja k spoštovanju svojih podnebnih obljub, saj so 60 odstotkov tožb, vložili vlagatelji v obnovljive vire zaradi zmanjšanih podpor za čisto energijo. Če citiramo svetovalca ruskega naftno-plinskega giganta Gazprom in nekdanjega uslužbenca sekretariata ECT: "ECT danes najprej varuje obnovljive vir

Čeprav se novejši primeri v okviru pogodbe ECT nanašajo na obnovljive vire energije, kot sta sončna energija in veter, to ne pomeni, da ECT predstavlja orodje za boj proti podnebnim spremembam. Resnica je ravno nasprotna.

ECT ščiti obstoječe energetske naložbe - in večina teh je v fosilnih gorivih. Tudi v letih 2013–2018, ko je bilo financiranje obnovljivih virov energije nenavadno visoko, je to predstavljalo le 20 odstotkov naložb, ki jih krije ECT. Na drugi strani so naložbe v premog, nafto in plin predstavljale 56 odstotkov (glej to analizo nekdanjega uslužbenca sekretariata ECT). To odraža svetovne trende, kjer je bilo leta 2019 le 18 odstotkov naložb v energetiki namenjenih obnovljivim virom energije, v fosilna goriva pa 52 odstotkov, kar predstavlja neverjetnih 976 milijard ameriških dolarjev (preostali delež je šel v električna omrežja, jedrsko energijo in energetsko učinkovitost). Poleg tega vlade podpirajo fosilna goriva z ogromnimi subvencijami, ki po vsem svetu letno znašajo 5,2 bilijona ameriških dolarjev, v EU pa 289 milijard ameriških dolarjev.

ECT je resna grožnja evropskemu cilju podnebne nevtralnosti in izvajanju Pariškega sporazuma nasploh.

Odprto pismo več kot 300 poslancev iz celotne EU

Po mnenju nekaterih medijskih analitikov ECT z vzdrževanjem statusa quo opravlja vlogo "telesnega stražarja za industrijo fosilnih goriv". Da bi vlade izpolnile svoje podnebne zaveze bodo morale zapreti premogovnike in elektrarne, ustaviti naftne in plinske dejavnosti, razgraditi novo infrastrukturo za fosilna goriva in zmanjšati subvencije fosilnim virom. Toda ko se bodo tega resno lotile, bodo naložbe v umazano energijo drastično izgubile vrednost. Vlagatelji se lahko nato zatečejo k ECT in zahtevajo visoko odškodnino - kot je Fortum / Uniper storil s svojo grožnjo v višini 1 milijarde EUR zaradi nizozemske opustitve premoga. Po ocenah lahko potencialni stroški takšnih zahtevkov do leta 2050 znašajo najmanj 1,3 bilijona EUR, kar je močna finančna spodbuda za vlade, da upočasnijo ali oslabijo nujne ukrepe za ohranjanje fosilnih goriv v tleh.

Mit 3: ECT večinoma uporabljajo mala in srednje velika podjetja (MSP)

Sekretariat ECT trdi, da "večino vseh investicijskih sporov v skladu s Pogodbo vodijo mala ali srednja podjetja (približno 60%)." Po statističnih podatkih je 261 MSP vložilo primere ECT do oktobra 2020, le 7 pa so jih vložile velike korporacije.

Statistika sekretariata ECT temelji na napačni opredelitvi MSP. Sekretariat med MSP šteje podjetja, ki niso med 250 največjimi svetovnimi energetskimi korporacijami, niti med 100 največjimi nefinančnimi multinacionalkami. Zato je bilo več velikih korporacij, ki so tožile vlade v skladu z ECT, uvrščenih med mala in srednja podjetja, vključno s švedskim energetskim gigantom Vattenfall (z 20.000 zaposlenimi in letnim dobičkom skoraj 1,5 milijarde EUR). Evropska komisija kot MSP opredeljuje podjetja z manj kot 250 zaposlenimi in letnim prometom manj kot 50 milijonov EUR.

Poleg tega številna podjetja, ki jih sekretariat označuje kot MSP, verjetno pripadajo velikim korporacijam in bogatim posameznikom. Vzemimo "nizozemski" podjetji Charanne in Isolux Infrastructure: tožili sta Španijo v okviru ECT, vendar sta to zgolj slamnati podjetji v lasti španskih poslovnežev Luisa Delsa in Joséja Gomisa. Oba sta bila nekoč med najbogatejšimi prebivalci Španije, trenutno pa sta v preiskavi zaradi domnevne korupcije. Slamnata podjetja (podjetja z malo zaposlenimi, ki so ustanovljena zaradi preusmerjanja dobička in izogibanja plačevanja davkov) so vložila 10 od 11 primerov, kjer so vlagatelji iz Nizozemske tožili Španijo zaradi znižanja subvencij za obnovljivo energijo v državi.

Karkoli si nekdo misli o reševanju sporov med vlagatelji in državo - to ni sistem, ki ga uporabljajo resnično majhni tožniki da bi dosegli pravico.

Novinar Luke Eric Peterson, ki pokriva tožbe vlagateljev po pogodbah, kot je ECT

V statistiki je še ena kategorija uporabnikov ECT: holdingi in investicijski skladi. Predstavljajo več kot četrtino tožnikov v okviru ECT, pogosto upravljajo ogromne količine denarja in / ali so del velikanskih korporacij. Primer; investicijski sklad RREEF je del DWS, enega največjih upravljavcev premoženja na svetu. RREEF pripada nemškemu finančnemu velikanu Deutsche Bank in po vsem svetu upravlja z več kot 700 milijardami ameriških dolarjev naložb. RREEF je tožil tudi Španijo zaradi zmanjšanja podpore obnovljivim virom v državi (ob hkratnem vlaganju v premog in plin). V 85 odstotkih od 47 tožb zoper Španijo je bil tožnik finančni vlagatelj kot je RREEF. Po drugi strani pa je 60.000 španskih družin, dejanskih malih podjetij in občin, ki so jih prav tako prizadela španska znižanja obnovljivih subvencij, ostalo prepuščenih samim sebi. Niso imeli pravice vložiti tožbe pod okriljem ECT, saj imajo dostop do tega vzporednega pravosodnega sistema le tuji vlagatelji.

Mit 4: ETC je edini način za zaščito energetskih vlagateljev v tujini

Po mnenju zagovornikov ECT imajo tuji vlagatelji le malo možnosti, da bi dosegli pravico v primeru krivične obravnave držav gostiteljic, ker, kot trdi EFILA, vse države ne zagotavljajo da je “vladavina prava upoštevana na domačih sodiščih… na nepristranski in neodvisen način”. EFILA je lobistična skupina odvetniških pisarn, ki s terjatvami od svojih strank na podlagi ECT in podobnih pogodb pobira milijonske provizije. Po drugi strani, pa arbitraža na podlagi ECT zagotavlja “neodvisnost vlagateljev od morebitne prodržavne pristranskosti na sodiščih”. (Andrei V. Belyi, bivši uslužbenec ECT sekretariata).

V resnici imajo vlagatelji že sedaj dostop do pravne in finančne zaščite v tujini: zavarujejo se lahko pred političnimi tveganji, kot je razlastitev preko zasebnega zavarovanja, jamstva Svetovne banke ali zavarovanja, ki ga ponujajo domače vlade. Prav tako se lahko z državo gostiteljico pogodijo za projektno-specifične pogodbe, ki določajo kje in kako se bodo morebitni konflikti razrešili. Tuji vlagatelji so poleg tega upravičeni do iskanja odškodnine za domnevne kršitve na nacionalnih in mednarodnih sodiščih – tako kot vsi ostali.

Primer je švedska energetska družba Vattenfall, ki je ob nezadovoljstvu z izstopom Nemčije iz jedrske energije, tožila nemško vlado na najvišjem državnem sodišču. Sodišče je razsodilo, da je izstop ustaven, a hkrati presodilo, da imajo Vattenfall in ostali pravico do omejenega finančnega nadomestila za določene vladne odločitve v zvezi z izstopom. Kljub dostopu do pravnega varstva je Vattenfall nadaljeval z vzporedno tožbo v okviru ECT v višini 6 milijard EUR v pričakovanju, da bo rezultirala v višjem dobičku.

Eden izmed razlogov, zaradi katerih je ECT za vlagatelje mnogo bolj donosna kot običajna sodišča je, da lahko tribunali prisodijo odškodnino za pričakovane dobičke, ki bi jih podjetja šele potencialno ustvarila v prihodnosti. Na večini sodišč pričakovani dobički niso predmet odškodnine. Dodatni razlog pa je “avtocestni rop”, metoda, ki se po besedah uglednega investicijskega odvetnika Georga Kahala uporablja za izračun “močno pretiranih” odškodnin v investicijskih arbitražah.

Poučen primer velikega nepričakovanega dobitka na podlagi ECT je tožba delničarjev naftne družbe Yukos proti Rusiji. Medtem ko je sodišče ECT Rusiji naložilo vrtoglavih 50 milijard ameriških dolarjev odškodnine, je Evropsko sodišče za človekove pravice, na katerega so se vlagatelji sklicevali v isti zadevi, prisodilo le 1.9 milijarde EUR odškodnine – manj kot 5 odstotkov odškodnine ECT.

Mit 5: Modernizacija ECT bo odpravila njene napake

Kljub vse večjemu nasprotovanju ECT se je leta 2018 začel postopek njene ‘modernizacije’. Dobičkarji in podporniki pogodbe trdijo, da bodo pogajanja “močno otežila” tožbe vlagateljev pod okriljem ECT (odvetniška družba Winston & Strawn) in “državam zagotovila potreben obseg ukrepov za izvedbo energetskega prehoda” (državni sekretar na nemškem ministrstvu za gospodarstvo in energijo, str. 39). Na kratko: posodobitev bo odpravila pomanjkljivosti ECT in jo preoblikovala v “najbolj zeleno investicijsko pogodbo od vseh” (blog Kluwer Abitration).

Prvič, posodobljena ECT morda ne bo nikoli objavljena, saj vsakršne spremembe pogodbe zahtevajo soglasje, nekateri podpisniki pogodbe, kot je recimo Japonska, pa so pri vseh pogajanjih izjavili, da ne želijo nobenih sprememb. Že notranje poročilo Evropske komisije iz leta 2017 je ocenilo, da sprememba ETC “ni realistična”, kljub temu, da je za uskladitev ECT s Pariškim sporazumom in v izogib nevarnosti njegovih določb o zaščiti naložb potrebna popolna prenova pogodbe.

Malo verjetno je, da bi se pogodbenice dogovorile za uskladitev pogodbe s Pariškim podnebnim sporazumom.

Masami Nakata, nekdanji asistentka generalnega sekretarja ECT o modernizaciji ECT.

Drugič, kar je na pogajalski mizi, ne izpolnjuje obljub o podnebno prijazni ECT. Nobena od držav podpisnic ni predlagala odstranitve nevarnega investicijskega arbitražnega mehanizma iz pogodbe. Nobena od držav ni predlagala jasne izjeme za podnebno ukrepanje (“climate carve-out” oz. podnebna izločitev v pravnem jeziku). Prav tako nobena od držav podpisnic ne želi takoj izključiti zaščite fosilnih goriv iz posodobljene pogodbe. Predlog Evropske komisije iz leta 2020 bi tako zaščitil obstoječe fosilne naložbe za nadaljnjih 10 let in številne plinske projekte do leta 2040. Onesnaževalci lahko tako z dragimi zahtevki še 20 let ovirajo prehod na čisto energijo.

Tretjič, leporečenje o “pravici držav do regulacije” ne bo preprečilo tožb ECT proti podnebnim ukrepom. Ključno vprašanje v okviru ECT ni, ali imajo države pravico do reguliranja - imajo jo, to so potrdila tribunali ECT. Ključno vprašanje je, ali države pri regulaciji kršijo privilegije vlagateljev. Z drugimi besedami: države lahko regulirajo kakorkoli želijo – vendar jim v določenem trenutku tribunali lahko naložijo plačilo milijard, če razsodijo, da je bila regulacija ‘nepravična’ do vlagatelja. Ponovna potrditev pravice do regulacije, ki jo načrtuje EU, ob ohranjanju nedotaknjenih vlagateljevih pravic, ne bo ščitila javnih politik pred visokimi in potencialno uspešnimi tožbami. To pomeni tudi, da ostaja tveganje regulativnega ohlajanja - vlade se bodo tožbam korporacij izogibale z manj (striktnimi) predpisi, vključno s tistimi, ki se nanašajo na podnebno krizo.

Mit 6: Države na jugu bi imele koristi od pristopa k ECT

Vse od leta 2012 si sekretariat ECT močno prizadeva za razširitev geografskega dosega sporazuma do afriških držav, držav na Bližnjem vzhodu, v Azijo in v Latinsko Ameriko. Številni upajo, da bo pridružitev k pogodbi ECT pritegnila naložbe za odpravo energetske revščine ljudi, ki pogosto nimajo dostopa do elektrike za osnovne potrebe, kot je kuhanje. Za ohranitev takšnega upanja se aktivno trudi sekretariat, ki je že večkrat zatrjeval, da “ima pogodba… potencial pritegniti tuje naložbe v energetski sector” in da “izkorenini energetsko revščino”. Promocijski dokument o ECT in Afriki predlaga celo, da je “morda ravno ECT ključ do sprostitve naložbenega potenciala Afrike z namenom zagotovitve splošnega dostopa do energije in premagovanja energetske revščine.”

Za države, ki si želijo povečati energetske naložbe, pridružitev ECT verjetno ne bo prinesla kakršnihkoli koristi (glej Mit 1 zgoraj), prav tako pa ni dokazov, da članstvo v ECT zmanjšuje energetsko revščino. Po drugi strani pa so slabosti pridružitve očitne, kar velja še posebej za države z nizkimi dohodki - države, ki se priključijo ECT, tvegajo poplavo dragih tožb vlagateljev. Globalno je ECT že sedaj najpogosteje uporabljena pogodba za naložbene arbitraže, podjetja iz držav članic ECT pa najtežji uporabniki sistema. Kar 60 odstotkov od vseh 1061 znanih primerov proti državam (633) pripada podjetjem, katerih matična država je pripadnica ECT, od teh pa je večina držav iz EU.

Privilegiji ECT…interesi tujih vlagateljev nad družbenimi in gospodarskimi interesi države gostiteljice in ostalih deležnikov, ki v sistemu nimajo nobenih pravic.

Yamina Saheb, energetska strokovnjakinja in nekdanja uslužbenka ECT sekretariata.

Korporacije lahko, z iskanjem odškodnine ne le za dejansko vloženi denar, ampak tudi za pričakovane prihodnje dobičke, v primeru, da države izgubijo spor, te prisilijo v izplačilo ogromnih vsot. Vlade so že morale plačati več kot 52 milijard ameriških dolarjev odškodnin iz državnih blagajn, kar predstavlja višji znesek, kot so potrebne letne naložbe, da bi zagotovili dostop do energije vsem, ki so v primanjkljaju.

Prav tako lahko ECT omeji možnosti vlad v boju z energetsko revščino in uravnavanju naložb, da bi prispevale k splošnemu razvoju. Na podlagi ECT so številne vzhodnoevropske države že tožili zaradi poskusov omejevanja dobičkov energetskih podjetij in nižanja cen električne energije za potrošnike. Velika energetska podjetja lahko na podlagi ECT tožijo vlade tudi v primeru, da se le-te odločijo obdavčiti nepričakovani dobiček, če zahtevajo od podjetij, da zaposlijo lokalne delavce, izvedejo prenos tehnologije, predelajo surovine pred izvozom ali celo v primeru, da ščitijo naravne vire. Države tako težje zmanjšajo družbene in okoljske stroške tujih energetskih naložb ter hkrati povečajo koristi za lokalno skupnost.

Država je izpostavljena tožbam v okviru ECT še vsaj 26 let po pridružitvi, tudi v primeru, da se naslednja vlada odloči za izstop iz pogodbe. Medtem ko država sicer lahko izstopi iz pogodbe pet let po pristopu, izstop pa začne veljati leto kasneje, jo lahko še naslednjih 20 let tožijo za naložbe, ki so bile izvedene pred izstopom (glej naslednji odstavek).

Mit 7: Izstop iz ECT vlad ne ščiti pred dragimi tožbami

Zagovorniki ECT trdijo, da je izstop iz pogodbe za države članice “nesmiseln z vidika izogibanja tožbam” (Andrei V. Belyi, nekdanji uslužbenec ECT sekretariata). Trdijo tudi, da je zaradi člena, ki vlagateljem omogoča, da državo tožijo še 20 let po umiku iz ECT, edina rešitev reformiranje pogodbe. Kot je v pogovorih o modernizaciji ECT dejal eden od pogajalcev Evropske komisije Carlo Pettinato (minuta 23:00): “Tudi če še danes odstopimo, ker nam [ECT] ni všeč, bomo glede na trenutna pravila za naslednjih 20 let obtičali z vlagatelji… Tega si ne želimo. Pogodbo želimo spremeniti, jo reformirati.”

Ne glede na klavzulo o prenehanju veljavnosti ECT, izstop iz pogodbe bistveno zmanjša tveganje za tožbe, ker določba velja le za naložbe, ki so bile izvedene pred umikom, tistih po njem pa ECT ne ščiti več. V času, ko je večina novih naložb še vedno v fosilna goriva in ne v obnovljive vire, je to pomembno. Prej kot države izvedejo umik, manj novih umazanih naložb bo podanih – in zaklenjenih – s pomočjo ECT.

Če vlade želijo, da so obravnavane kot voditeljice v boju proti podnebnim spremembam, se morajo umakniti od investicijskih sporazumov, ki jim vežejo roke in še naprej ščitijo fosilna goriva na stroške davkoplačevalcev. Izstop iz ECT je ključen prvi korak.

Odprto pismo več kot 200 podnebnih voditeljev in znanstvenikov

Izstop iz ECT ni zahteven. Pet let po pridružitvi k pogodbi jo lahko država kadarkoli preprosto zapusti s pisnim obvestilom. To velja za skoraj vse od več kot 50 podpisnic, vključno z EU in njenimi državami članicami. Takoj lahko izstopijo in postanejo del globalnega trenda: glede na podatke ZN je bilo leto 2019 drugo leto, ko je bilo več škodljivih in zastarelih naložbenih pogodb odpovedanih, kot sklenjenih. Italija je ta korak že storila in se leta 2016 umaknila od sporazuma.

Klavzula o prenehanju delovanja ECT se lahko še dodatno oslabi, če se za izstop odloči več držav hkrati. Pred izstopom bi države lahko sprejele sporazum, ki izključuje zahtevke v njihovi skupini, tovrstna deklaracija pa bi vlagateljem iz teh držav otežila toženje drugih iz skupine. To ni nerazumno. Države članice EU so maja 2020 že dosegle tak dogovor o približno 130 dvostranskih pogodbah o naložbah, ki so jih podpisale med seboj. Če bi države članice EU storile podoben korak v zvezi z ECT, večina primerov po pogodbi – trenutno je 66 odstotkov vseh primerov sproženih s strani EU vlagateljev proti državam članicam EU – v prihodnosti ne bi bila več mogoča.

Izstopimo, preden bo prepozno

V Evropskem parlamentu sta dve politični skupini že zahtevali izstop EU iz ECT (glej tukaj in tukaj). Novembra 2020 je več kot 250 poslancev različnih strank iz celotne EU pozvalo države članice, naj “raziščejo možnosti skupnega izstopa iz ECT”, če določbe o zaščiti fosilnih goriv in mehanizmi reševanja sporov med vlagatelji in državami ne bodo izločeni v modernizacijskih pogajanjih.

Zaradi vsesplošnega nesoglasja med državami članicami bodo ta pogajanja verjetno propadla in ne bodo prinesla rezultatov, ki bi spremenili globoko zakoreninjene težave ECT. Zato bi države članice ECT morale razmisliti o takojšnjem izstopu iz ECT. Glede na nujnost reševanja podnebnih sprememb in pospeševanja energetskega prehoda ne smemo izgubljati časa.

Želite izvedeti več o zagovornikih ECT in odkriti še več njihovih zavajanj?

Preverite naše poglobljeno razbijanje mitov o ECT, namenjeno vsem zaskrbljenim državljanom, aktivistom, novinarjem in oblikovalcem politik.